Ustanovitev in prvi dve desetletji
Hranilnica in posojilnica v Vipavi je bila ustanovljena avgusta 1896, v zadružni register pa je bila vpisana septembra istega leta pri deželnem sodišču v Ljubljani, ker je takrat Vipava spadala pod deželo Kranjsko. Registrirana je bila kot zadruga z neomejeno zavezo, njeni člani so neomejeno jamčili za njene obveznosti. Nastanek hranilnice sodi v čas razvijajočega se kapitalizma, ko so tudi kmetje, mali trgovci in obrtniki vse pogosteje potrebovali posojila. Da bi se izognili visokim obrestim, so se združevali v majhne denarne zadruge, ki so, pogosto na pobudo župnikov, delovale tudi v župniščih.
Hranilnica, katere zadružni okoliš je obsegal območje takratnega sodnega okraja Vipava, je sprva poslovala v najetih prostorih. Leta 1900 se je preselila v lastne prostore na starem trgu v Vipavi. Stavba, ki so jo leta 1913 obnovili in vanjo leta 1925 napeljali elektriko, je bila tudi sedež Kmetijskega društva Vipava, s katerim je bila hranilnica zelo povezana in ga je poslovno podpirala.
Vse do konca prve svetovne vojne so hranilnico vodili izključno domačini, razgledani in razumni možje. Prvi načelnik hranilnice je bil vipavski dekan Matija Erjavec, po njegovi smrti leta 1908 ga je na čelu hranilnice nadomestil vipavski dekan Andrej Lavrič. Načelstvo, kot so takrat imenovali upravni odbor, je odločalo o vseh poslovnih zadevah in prošnjah za posojila. Člane načelstva je volil občni zbor članov, ki je izbiral tudi računskega pregledovalca in odločal o spremembah pravil. Leta 1907 je računskega pregledovalca nadomestilo petčlansko nadzorstvo. V času Avstro-Ogrske je bila hranilnica včlanjena v Zadružno zvezo v Ljubljani, ki je preko svojih revizorjev občasno pregledovala njeno poslovanje.
Osnovni namen ustanovitve hranilnice je bil spodbujati ljudi k varčevanju in jim z ugodnimi posojili pomagati v denarnih stiskah. Poleg tega pa je skrbela tudi za splošen napredek prebivalstva, zlasti na gospodarskem področju, pa tudi pri izobraževanju, kulturi in športu. Posojila, osebni kredit s porokom ali kredit na zastavo premoženja, so po določbah zadružnih pravil lahko dobili le člani hranilnice, hranilne vloge pa je zadruga sprejemala od vsakega, ne glede na to, ali je bil njen član ali ne. Vpisovali so jih v hranilne knjižice, ki so se glasile na vlagateljevo ime. Posojilojemalci so bili v glavnem posamezniki iz zadružnega okoliša, pa tudi razna društva in ustanove, med katerimi velja posebej izpostaviti Mlekarsko zadrugo v Št. Vidu (današnji Podnanos) in Kmetijsko društvo v Vipavi. Posamezniki so posojila večinoma najemali za potrebe delovanja njihovih kmetij in za reševanje stanovanjskih potreb. K vipavski hranilnici je že oktobra leta 1896 pristopil tudi grof Karol Lanthieri, ki je večkrat najemal posojila. V primerjavi z drugimi prosilci si je izposojal velike vsote denarja. Rok vračila posojila ni bil daljši od štirih let.
Hranilnica Vipava ni bila le denarna ustanova, temveč središče znanja in gospodarskih pobud za splošen dvig življenjske ravni prebivalstva. Hranilnica je z denarjem in nasveti močno podpirala Kmetijsko društvo v Vipavi. Leta 1902 se je načelstvo odločilo kupiti filtrirni aparat za vino, ki ga je za primerno odškodnino posojalo kmetom. Leta 1905 so kupili parni kotel in ga prepustili v last Kmetijskemu društvu, kateremu so leta 1906 prodali tudi novozgrajeno klet. Načelstvo se je leta 1910 odločilo, da bodo vsakoletne obresti in čisti dobiček vlagali v nakup javnih koristnih naprav, na primer strojev za kmetijstvo. Obenem so podpirali tudi napredek živinoreje, izboljšanje travnikov in zidanje sodobnih hlevov in gnojišč. Hranilnica je leta 1910 v Vipavi omogočila ustanovitev živinorejske in strojne zadruge. Znatne podpore hranilnice je bila deležna tudi mlekarna v Št. Vidu. Tesno povezanost z okoljem je hranilnica uresničevala s podporo svojim članom ob nesrečah ter s podporo kulturi, izobraževanju in cerkvi.
Od prve do druge svetovne vojne
Družbene in politične razmere so vselej vplivale na delovanje hranilnice, prelomni dogodki pa so poslovanje začasno povsem spremenili. Prva svetovna vojna hranilnice na srečo ni pognala v izgnanstvo, so se pa člani načelstva pripravili tudi na možnost selitve. Leta 1915, po vstopu Italije v vojno, so določene dokumente poslali v varstvo k Zadružni zvezi v Ljubljano, dvojnike izpiskov hranilnih vlog in posojil ter ključe blagajne pa je hranil pri sebi načelnik. Med vojno je bilo prošenj za posojila manj, vloženega denarja veliko, zato so obrestne mere nižali. Država je pogosto pozivala k vpisu vojnega posojila in hranilnica ga je v času od novembra 1914 do novembra 1917 vpisala kar sedemkrat. Vojnim razmeram je bila prilagojena tudi dobrodelna dejavnost. Že avgusta in oktobra 1914 je hranilnica v strahu pred pomanjkanjem živeža naročila več vagonov koruze in drugih žit za preskrbo prebivalstva, leta 1915 in leta 1918 pa je županski zvezi za ta namen odobrila 100.000 in 500.000 kron posojila. Večkrat je prispevala denar za ranjence, za bolnišnice, za družine vpoklicanih vojakov, za vojne sirote, za vojaške domove in za goriške begunce.
Konec vojne je prinesel olajšanje, a hkrati tudi veliko razočaranje. Ozemlje so zasedli Italijani in začelo se je težavno obdobje nenaklonjenosti Slovencem in njihovi gospodarske dejavnosti. Italijanska vlada je že takoj na začetku zelo ovirala menjavo avstro-ogrskega denarja v italijanskega in je z ustvarjanjem umetnega pomanjkanjem gotovine hranilnici onemogočala normalno poslovanje. Ljudje so bili zmedeni, že leta 1919 so se pojavljale celo govorice, da bo hranilnica propadla, čemur naj bi bila vzrok avstrijska vojna posojila. Načelstvo je v strahu, da bodo ljudje panično dvigovali denar, določilo odpovedne roke za dvig gotovine, predvsem pa so se trudili ljudi pomiriti, jim prikazati resnično stanje in na razne načine poskušali doseči čimprejšnjo zamenjavo kron v lire. Sprva niso bili uspešni, vlada v Rimu je z zavlačevanjem onemogočala slovenske posojilnice na račun italijanskih kreditnih zavodov. Denar je bil zamenjan šele junija 1924, po bistveno slabšem menjalnem razmerju kot je bil določen leta 1919. Hranilnica je lahko spet normalno opravljala svoje delo, razmere pa še zdaleč niso bile normalne. Zaradi velike gospodarske krize so ljudje zelo malo varčevali, vse večje so bile potrebe po posojilih, hranilnica pa od leta 1927 vsem prošnjam ni več mogla ugoditi. V marcu leta 1931 so se odločili najeti 30.000 lir posojila pri hranilnici Monte di Pieta v Gorici. Do še hujših težav, izgube in resnično stresne situacije pa je v hranilnici prišlo zaradi finančnega poloma in za tem likvidacije Zadružne zveze v Gorici, pri kateri je imela naloženega veliko denarja. Kljub številnim prošnjam za finančno pomoč, naslovljenim na vlado, so morali izgubo pokriti zadružniki sami. V tridesetih letih dvajsetega stoletja so zaradi gospodarske krize, konkurence italijanskega bančništva in interesa fašističnih oblasti za odpravo slovenskih kreditnih zavodov propadle mnoge slovenske posojilnice na Primorskem. Vipavska hranilnica in posojilnica je bila dovolj močna, da je v teh težkih razmerah preživela. Neprekinjeno je poslovala tudi po kapitulaciji Italije in ves čas druge svetovne vojne.
V času po prvi svetovni vojni je bila hranilnica večkrat prisiljena zamenjati svoje ime in se na novo registrirati. Ko je po prvi svetovni vojni prišla pod Italijo, se je leta 1921 vpisala v zadružni register goriškega sodišča, še pod istim imenom. Prvič je prišlo do preimenovanja leta 1925, ko je dobila naziv Cassa popolare di prestiti in Vipacco, Consorzio registrato a garanzia illimitata. Takrat je še uporabljala tudi slovenski žig Ljudska posojilnica v Vipavi, vpisana zadruga z neomejenim jamstvom. Leta 1935 je dobila samo italijansko ime in sicer Cassa agraria in Vipaco, Consorzio registrato a garanzia illimitata. V prevodu bi bila to Kmečka posojilnica v Vipavi, že leta 1938 pa je ime spet spremenila in sicer v Cassa rurale et artigiana in Vipaco (Kmečka in rokodelska posojilnica v Vipavi). Po končani drugi svetovni vojni so ponovno uporabljali slovenski naziv.
Z vzponom fašizma je odločanje v hranilnicah vse bolj prehajalo v roke Italijanov. Leta 1932 je bil tudi v vipavski hranilnici nastavljen prefekturni komisar, ki je imel glavno besedo, čeprav so bili predsedniki in člani takratnega administrativnega sveta (prej načelstva) ves čas domačini. Hranilnica je večinoma poslovala v italijanskem jeziku. Kljub mnogim oviram pa je v vsem obdobju italijanske države uresničevala svoje poslanstvo in po najboljših močeh delovala v dobro lokalnega prebivalstva in gospodarstva.
* Opis obdobja od ustanovitve hranilnice do druge svetovne vojne je povzetek članka “Hranilnica in posojilnica v Vipavi od 1896 do 1948” avtorice Aleksandre Pavšič Milost v Katalogu k razstavi ob 110. obletnici ustanovitve Hranilnice in posojilnice v Vipavi, ki ga je leta 2006 izdal Pokrajinski arhiv v Novi Gorici.
V državi Jugoslaviji
Vipavska hranilnica je neprekinjeno poslovala tudi ves čas druge svetovne vojne, čeprav le enkrat tedensko in z minimalnim prometom. Jugoslovanski vojski je odobrila 250.000 lir posojila, za katero so ji bili izdani vrednostni boni. Po koncu druge svetovne vojne je hranilnica uspešno poslovala do leta 1948, ko je v skladu z Uredbo o likvidaciji kreditnih zadrug prešla v likvidacijo. Njene hranilne vloge in posojila je prevzel kreditni odsek pri Kmetijsko-vinarski zadrugi Vipava. Poslovanje se je v okviru zadruge nadaljevalo kljub dejstvu, da ni bilo zakonsko urejeno vse do leta 1969, ko je bil prvič po vojni sprejet zakon o zadružnem hranilništvu. V skladu z novo zakonsko ureditvijo je leta 1971 z združitvijo hranilno-kreditnih odsekov pri Kmetijsko-vinarski zadrugi Vipava in Kmetijski zadrugi Nova Gorica nastala Hranilno-kreditna služba Vipava (HKS Vipava).
V sedemdesetih in predvsem osemdesetih letih dvajsetega stoletja je živilsko-predelovalna industrija doživljala hiter razvoj. V takratni državi se je povečevala kupna moč prebivalstva, sočasna pa poraba industrijsko predelane hrane in pijač. Lokalna industrija, predvsem vinska klet v Vipavi in Fructal v Ajdovščini, je odkupovala kmetijske pridelke in z dobrimi cenami odkupa spodbujala rast kmetijstva. Zanesljivost odkupa in redna plačila za pridelek so kmetom omogočala prihranke in najemanje posojil za obnovo vinogradniških površin, obnovo breskovih nasadov, gradnjo hlevov, nakup mehanizacije in zemljišč. HKS Vipava je med kmeti uživala visok ugled. S svojim delovanjem je pomembno prispevala k modernizaciji kmetij in razvoju podeželja, hkrati pa je bila izjemno pomemben vezni člen med kmetijsko zadrugo in kmeti. Hranilnica je poslovala z majhnimi stroški in majhnim rezervnim skladom, denar je posojala po dostopnih obrestih in z minimalnim tveganjem. Člani hranilnice so bili namreč praviloma tudi člani kmetijske zadruge, ki je skrbela za organiziran odkup pridelkov.
Čeprav je bila HKS Vipava kadrovsko in organizacijsko povsem spojena s Kmetijsko zadrugo v Vipavi, je imela lastnost pravne osebe in svoj račun. Kot vse preostale hranilno-kreditne službe v Sloveniji je bila včlanjena v Zvezo HKS, ki je članicam zagotavljala strokovno in finančno podporo. Leta 1990 je bila kot finančni steber kmetijstva in zadružništva ustanovljena Slovenska zadružna kmečka banka.
V vsem obdobju države Jugoslavije je takratna specifična družbena ureditev bolj kot podpirala v resnici dopuščala zadružno hranilništvo. Z lastnim denarjem, z dobrim gospodarjenjem in ob velikem zaupanju kmetov je domača hranilnica skoraj petdeset let uspešno poslovala, podpirala kmete ter omogočala razvoj kmetijske proizvodnje in s tem podeželja.
V samostojni Sloveniji
Osamosvojitev Slovenije je prinesla drugačno miselnost in večjo odgovornost za uspešno vodenje hranilnice, posebej, ko se je Hranilno-kreditna služba Vipava leta 1993 tudi kadrovsko osamosvojila. Hranilnica po zakonu o hranilno-kreditnih službah iz leta 1990 ni mogla širiti poslovanja, poslovala je lahko le z ustanovitelji in kmeti, člani kmetijske zadruge. Denarja je bilo veliko, največji problem v prvih letih samostojnosti je bil plasma denarja. Vodstvo je posebno pozornost namenjalo krepitvi rezervnega sklada, ki je bil v začetku devetdesetih let še razmeroma majhen. Ves čas so poslovali uspešno, leta 1995 je po kriteriju zbranih hranilnih vlog HKS Vipava postala največja izmed 72 hranilno-kreditnih služb v Sloveniji.
Leta 1999 je bil sprejet Zakon o bančništvu, ki je dokončno ukinil zadružno hranilništvo, saj ni več omogočal posebnega statusa kreditnim zadrugam, kakršnega poznajo v sosednjih državah. V skladu s tem zakonom so imele hranilno-kreditne službe 5-letno prehodno obdobje za ureditev svojega statusa, bodisi tako, da so pogojem zadostile in se preoblikovale v hranilnico (delniško družbo), ali se priključile drugim bankam. Najnižji zahtevan kapital je bil 186.000.000,00 slovenskih tolarjev za hranilnico oz. 1.000.000.000,00 slovenskih tolarjev za banko.
HKS Vipava se je Zakonu o bančništvu uspešno prilagodila. Januarja 2005 je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih in drugih finančnih storitev in je bila edina hranilno-kreditna služba v Sloveniji, ki se je istega leta preoblikovala v delniško družbo.
Delež prvih petih lastnikov, ustanoviteljev delniške družbe, se je oblikoval na osnovi dotedanjega sodelovanja oziroma plasmajev depozitov pri HKS Vipava. Prvi lastniki so tako postali Kmetijska zadruga Vipava z.o.o., Vipava, Agroind 1894 Vipava d.d., Vipava, Agrogorica d.d., Šempeter pri Gorici, Kmetijstvo Vipava d.d., Šempeter pri Gorici in Kmetijska zadruga Mladika z.o.o., Vrhpolje. Ostali lastniki so vstopili v lastništvo z vplačanimi deleži.
8. julija 2005 je 18 lastnikov – vlagateljev, med katerimi so bile tudi Občina Vipava, Občina Ajdovščina in Zadružna kraška banka iz Opčin pri Trstu, ustanovilo Hranilnico in posojilnico Vipava, d.d. V letu 2006 je hranilnica intenzivno pridobivala nove vlagatelje, ob koncu leta jih je bilo že 34. Med večjimi vlagatelji je bila tudi Zadružna banka Doberdob-Sovodnje. Leta 2009 je Kmetijska zadruga Vipava odkupila delež Agroinda 1894 Vipava, s skoraj 56% lastniškim deležem je postala večinski lastnik Hranilnice in posojilnice Vipava.
Hranilnica je v tem obdobju poslovala uspešno, pridobivala je nove komitente in postajala vse bolj privlačna bančna ustanova za zasebnike ter mikro in mala podjetja. Za hitrejšo rast pa bi hranilnica potrebovala več kapitala. Kmetijska zadruga Vipava, njena večinska lastnica, je ni zmogla kapitalsko spremljati, zato je leta 2012 svoj delež prodala petim novim vlagateljem. Nova lastniška struktura je prinesla stabilnost, prevladala je podjetniška miselnost. Lastniki so iskali nove poti razvoja, sklep o dokapitalizacijihranilnice so dokončno sprejeli na skupščini leta 2016.
Ob koncu leta 2015 so lastniki hranilnice sprejeli novo vizijo razvoja, hranilnica pa je dobila novo ime Primorska hranilnica Vipava. Ob praznovanju 120-letnice svojega delovanja je Primorska hranilnica predstavila tudi svojo novo grafično podobo. V svoje trinajsto desetletje vstopa hranilnica s stabilnim lastništvom, z novim imenom, v novi preobleki in z ambicioznimi poslovnimi cilji.